Veliko ljudi se sprašuje, zakaj med spanjem sanjamo. Odgovora še nekaj časa verjetno ne bo. Velik napredek pa so nova spoznanja na tem področju. Michael Schredl, ki svoje delo posveča raziskavam sanj, je prepričan, da so izkušnja, kakor vsaka druga.

Zavest med spanjem oziroma sanjanjem deluje skoraj enako kot v budnem stanju. To potrjujejo izkušnje vsakega izmed nas, ki se ob prebujanju zaveda tudi čustvenega doživljanja. Srečne ali nesrečne, fantazijske, nemogoče in neuresničljive, smiselne in nelogične sanje spremljajo občutki, ki nastajajo popolnoma enako kakor podnevi. To pomeni, da prav tako, kakor se učimo iz svojih dnevnih izkušenj, tudi nočni dogodki v sanjah puščajo posledice. Sanje nam omogočajo, da zbiramo izkušnje in si tako bogatimo življenje.

V preteklosti je nekaj podobnega zapisalo že kar nekaj strokovnjakov. Denimo Novalis je trdil, da nas sanje izobražujejo, medtem ko je bil Friedrich Hebbel prepričan, da človeka usmerjajo k določenim dejanjem.

Večina sanj je povezanih z vsakodnevnimi izkušnjami in dogodki. Včasih pa se v nočnih podobah povežeta zelo daljna preteklost in sedanjost. Mnogi se srečujejo s podobo sebe kot otroka in se prepoznajo kot osebnost, ki je navkljub vsem metamorfozam staranja ohranila prvobitnost. Prav to omogoča, da se iz vsebine sanj nekaj naučimo. Pomembne stvari lahko spet prikličemo v zavest. V sanjah zelo radi oživijo strahovi, ki jih čez dan potiskamo v ozadje. Neredko ponoči oživijo podobe in želje, ki so zatrte v partnerskem odnosu.

Z razlago sanj se spopadajo biološki psihologi in psihoanalitiki. Prvi so svoje temelje postavili leta 1953, ko so spoznali fazo spanja REM. Naglo premikanje očesnih zrkel, ki jih nadzoruje možganska skorja, je tesno povezano s sanjami, trdijo biologi. To je predel možganov, ki ima pomembno vlogo pri uravnavanju dihanja in telesne temperature, malo pa je povezan s psiho in zavestjo. Zato je ameriški raziskovalec Allan Hobsonon sklepal, da so sanje naključen rezultat delovanja različnih živcev.

Danes vemo, da ljudje ne sanjajo samo v fazi spanja REM, torej to ni psihološka podlaga za sanjanje. REM je lahko le mehanizem, ki sproži val dogodkov, a marsikdo sanja tudi brez te spodbude, je v strokovni reviji Psihologija danes zapisal angleški nevrolog Marc Solms. Njegove raziskave potrjujejo domneve, da sanje niso rezultat primitivnih predelov možganov, ampak visoko specializiranih, tistih, ki odločajo o motivih, čustvih, spominu in senzornih izkušnjah. Psihološko razumevanje sanj obenem pomeni, da razlike med sanjami moških in žensk nimajo nobene biološke podlage.